APZ dogaja...

APZ na intenziviranju

2012-01-14T23:22:00.008+01:00

VaaajaaAAAaaAA!!! ... je sigurno najpogostejši vzklik prvega januarskega vikenda, ko že tradicionalno marljivo pripravljamo nov repertoar za na oder; bodisi koncertni, bodisi tekmovalni. Vsako leto se za te vaje odpravimo nekam ven, stran od mestnega vrveža. Nekam na zaspano, kjer smo lahko aktivni. Kjer nas nihče ne moti in smo lahko osredotočeni samo na vajo (in sobotni žur). Letošnje leto smo se podali na pot v Postojno (kdo bi si mislil, da je to tako zaspano mesto, da smo komajda uspeli najti odprt bar za petkovo večerno pivo...). Namečšeni smo bili v domu Srednje gozdarska in lesarska šola Postojna, sredi majhnega parka. Za nas je bilo lepo poskrbljeno. Lačni nismo ostali in vsak je dobil svoje ležišče.

Kar nekaj sivih las pa so povzročile kot rižev papir tanke stene... Slišalo se je vse. V S E ! ! ! Še če si se tako zelo trudil stopicljati po prstih, da ne bi zbudil predragih sopevk, si bil obtožen lomastenja po hodniku in "ali-sploh-veš-kolk-je-ura" zabuhlih pogledov iz rahlo priprtih vrat.

Marsikateri od kolegov se mi je kar malo nasmihal, ko sem omenil, da grem s pevskim zborom na intenzivne vaje... Rekoč: "Le kaj boste delali intenzivno..." Resnici na ljubo APZjevske intenzivne vaje izgledajo bolj v tem stilu:
http://www.youtube.com/watch?v=MgNkJfTfHa4
No joke. Majkemi.

Petek:
VAJA-večerja-VAJA-pivo-spat

Sobota:
zajtrk-VAJA-kosilo-VAJAVAJAVAJA-večerja-VAJA-predstavitve majcenih smrdljivih bitjec (alias bruci)-žur (fakultativno)-spat

Nedelja:
obžalovanjedasmokotfakultativn

odejavnostpocirkususmrduhovizbraližur-zajtrk-VAJA-kosilo-VAJA-Delićipridejo

OK, to ste do zdaj najbrž dojeli, da smo bili izjemno pridni, delovni, disciplinirani, z veliko pevskega navdušenja, delovne vneme, točni na vseh obveznostih in oh in sploh pevci, kot si jih želi vsak dirigent. Tako, da o prej napisanem krepkem tisku ne bom več izgubljal besed.

Posebno pozornost si zasluži sobotni večer. Večer lastne ustvarjalnosti. V tem šovu imajo bruci vsako leto obvezno prostovoljno točko. Da bo letošnji večer lastne ustvarjalnosti resnično nekaj posebnega, so novo pridruženi pevci nakazali že na poti iz Dunaja... Predvsem so res lepo sledili našim navodilom (da ne rečem ukazom, saj se to sliši čisto preveč totalitarno...):

BRUCI, ZABAVAJTE NAS!

Bili smo deležni kratkega klavirskega recitala bbb Sebastjana Vrhovnika. Izjemno virtuozen komad je izvedel res brezhibno. Vsi smo strmeli od vzhičenosti in šoka. Res sposoben pianist, tale naš najslavnejši bbb (bruc-bruc-bruc). Gospod na posnetku je vzel sicer rahlo počasnejši tempo, vendar je kakovost izvedbe vsekakor primerljiva:

http://www.youtube.com/watch?v=gN2zcLBr_VM&feature=related

Prav tako so se odlično predstavili v vlogi igralcev in režiserjev v skeču: "Mama, mama, umrl bom - z akcesorijami". Poseben "topšit" status izvedbe je vsekakor dosegla uprizoritev dunajske jutranje budnice z dodanim elementom presenečenja (če kdo ne ve, o čem teče beseda, naj si prebere prejšnji prispevek na blogu). Priznam. Ni dosti manjkalo, da bi se pos** od smeha.

Predstavljena so nam bili tudi imitatorja Dua Platin, kan kan plesalke, branje proze Ane Karlin...

Vse lepo in prav. A vendar... še vedno so "samo" bruci...
Ah... Ja... Tudi to jih bo enkrat minilo. (A ne, bbb S.V.? )
Recimo nekje med 10.08.2012 in 12.08.2012 na skrajnem jugu Istre...
Upam. Bolš zanje!

Žur v nadaljevanju je uspel. Vsi preživeli. Naslednji dan vsi peli. Od nikogar nam ni bilo potrebno terjati povračila stroškov izvedbe intenzivnih vaj. Kar je tudi svojevrsten uspeh, ki ga doživljamo leto za letom.

Seveda smo bili vsi prisotni tudi na redni vaji v četrtek pred in v ponedeljek po napornem vikendu.Pa naj še kdo reče, da nismo bili intenzivni.

Fotografije si lahko pogledate na NAŠI SPLETNI STRANI.

Žiga, član

Dunaj - RTV - Obala

2011-12-29T18:22:00.003+01:00

APZjevci smo se precej namučili, a branje pismenk je bilo nazadnje osvojeno. 19. in 20. december smo preživeli na predbožičnem Dunaju, kjer smo skupaj z RTV simfoniki in Mepz Obalo Koper nastopili na prireditvi ob obletnici diplomatskega sodelovanja med Avstrijo in Kitajsko. Pod taktirko En Shaoa smo izvajali kitajske skladbe.

Začelo se je z vajami na univerzi. Poleg tega, da smo sami poslušali na CD-ju posneto izgovorjavo
in si jo piflarsko zapisovali, so nas prišli popravljati še kitajka iz ambasade, študentka kitajščine ter dirigent En Shao. Za to smo porabili kar nekaj časa in še malo več živcev. Netočno obveščanje RTV-ja je sprva privedlo do nekaj slabe volje - ampak konec dober, vse dobro. Vaje v studiu 26 so potekale v redu. V ponedeljek smo se po dopoldanski vaji popoldne odpravili iz Ljubljane. Ker nas je tokrat potovalo nekaj več smo si prislužili Double Deckerja. Ni švoh! :) Dobrih 5 ur trajajoči vožnji je sledil hitri večerni sprehod po čudovito okrašenem Dunaju!

Ponedeljek je bil dolg in naporen dan za vse. Pozno zvečer smo si tri APZ-jevke zaželele sprostitve in počitka ob krajšem gledanju televizije v hotelski sobi 720. TV daljivec nam ni bil pri roki, zato smo segle po telefonu in klicale bruca v sosednjo sobo, da bi to opravilo postorila za nas. Zaradi nesprejemljive ignoracije smo jima dale vedeti kakšno je APZ-jevsko stališče do brucov. Poskus maščevanja - neizvirno ponavljanje jim seveda ni uspel (nekaj o tem v sledečem besedilu).

Torek je bil nekoliko ...poseben? Po zapisu pripravnice Simone:

Po priporočilih dirigenta Sebastjana (citiram: "Dobro se naspite za jutrišni dan!") smo vsi budilke nastavili le pol ure pred koncem zajtrka v hotelu. Zaradi strašansko zanimivega dogodka, ki ga kanim opisati v naslednjih vrsticah, pa smo budilko izklopili še preden je ta utegnila izpolniti svojo dolžnost.

Okrog 8. ure zjutraj je začel tuliti požarni alarm. Zvok na hodniku je bil oglušujoč. Sirena gasilcev. Panika. Boj ali beg? V krvi adrenalin, na riti pižama, na nogah škornji... Reši se, kdor se more! Odprem vrata, se najprej zapletem v pajčevino wc-papirja, ki so jo spletli maščevalni brucovski pajki (brezsramen in ničvreden smrad). Vrata do dvigal so bila zaklenjena in ravno sem pomislila, da se mi danes pa res ful ne da skakat skozi okno na napihljive blazine, ko je alarm utihnil. "Verjetno je Špela kuhala kavo" sva se strinjali z Natašššo in se odpravili še malo zadremat, a žal neuspešno, saj nama skrbi niso dale miru.

Pri zajtrku smo se soočili z dvema novicama: požarni alarm je sprožil Sebastjan s kuhanjem čaja v sobi (gasilci v polni opremi s čeladami so ga prišli reševat ravno v trenutku, ko si je privoščil osvežujočo prho), wc-papirnato potegavščino pa sta si privoščila Jan in Jan 2, ki ga nekateri poznamo tudi pod imenom Polover, in kar je najhuje: sploh jima NI BILO ŽAL!!! Budnica se mi zdi še nekako smešna in ljubka (saj imamo vsi radi našega prikupno zmedenega dirigenta, ki se baje ne more upreti muffinom z bazilikinim pestom). Bruci pa bodo srd APZ-jevcev že izkusili v Premanturi... Hehehe he.. He...

Saj bi napisala, da je bil tudi ostanek dneva tako razburljiv, a ne lažem rada. Popoldan smo presedeli na generalki, zvečer pa ponovno zbrali vse pevske moči, da zadovoljimo zahtevno publiko v Konzerthaus-u. Zvezda večera je bila vsekakor kitajska diva, ki je presenetila tako z glasom in stasom, kot tudi z izbiro garderobe. Ljubitelji vzhodnega blišča in čutnih plesnih gibov so tako prišli na svoj račun. Sladokusci pa prav tako, saj cukra ni primanjkovalo.
Odpeli smo dobro, kot se za naš zbor spodobi in če potegnemo črto, je bil to koncert kot se šika! :D

Še omotični od pravega spektakla, ki se je odvil pred našimi očmi in ušesi, smo se s pesmijo v grlih poslovili od Dunaja, Mepz Obale Koper in Konzerthaus-a in odavtobusali domov.

Simona in Nataša

Naš Marolt

2011-12-29T13:31:00.011+01:00

“Slovenska pesem je vredna toliko, da ji človek posveti energijo, trud in samega sebe.”

(F. Marolt, 1933)

Nedelja, 18. decembra, je bila poseben dan.

Natanko 70 let in šest dni po tem, ko je APZ Tone Tomšič zadnjič pred kulturnim molkom v dvorani hotela Union zapel slovensko pesem, smo se APZ-jevci po srcu znova zbrali v isti dvorani. Z zborom Lipa zelenela je in Ljubljanskim oktetom smo pripravili večer slovenske ljudske glasbe z naslovom Naš Marolt, poklon apezejevstvu in Francetu Maroltu, prvemu dirigentu APZ-ja, človeku, ki je med najbolj zaslužnimi za naš obstoj.

Že pred koncertom smo na hodnikih pred dvorano srečevali znane obraze bivših pevcev, predstavnikov različnih generacij APZ-ja. Občutek je bil tak, kot da se vsi z nami pripravljajo na nastop, kot da imajo z nami tremo pred enim najpomembnejših nastopov v življenju. Ko je v dvorani nekajkrat več APZ-jevcev kot na odru, ko začutiš iz občinstva isto energijo, ki je običajno privilegij tistih na odru, je kar težko začeti. Vsem, ki so prav tako kot mi, enkrat okusili, kako je biti del te neverjetne tradicije, smo si želeli pričarati kar najlepše srečanje s preteklostjo.

Večer se je začel s himno, pesmijo Davorina Jenka, Lipa zelenela je. Za pevce, ki so prvič stali na odru (za velik del zbora je bil to namreč prvi koncert z APZ-jem) je bilo veliko presenečenje, ko je po uvodnih taktih Lipe dvorana vstala in zapela z nami. Marsikomu med nami je zmanjkalo glasu, ko smo se ozrli po obrazih, ki so nam s pesmijo odgovarjali iz občinstva.

Večer se je nadaljeval v znamenju Marolta. Nastopajoči smo se predstavili vsak s svojim izborom njegovih priredb in zapisov ljudskih pesmi, ob koncu koncerta pa smo se vsi zbrali na odru in večer zaključili kot en zbor.

Ko je izzvenela zadnja skupna pesem, je bilo iz dvorane čutiti zanos tako močno, da smo skoraj slišali: »Lipa, lipa, lipa…« Seveda odra nismo mogli zapustiti, ne da bi se poslovili tako, kot smo se pozdravili. Z našo pesmijo. Pa sem mislila, da bom tokrat pripravljena nanjo. Kot že premnogokrat, odkar sem del APZja, me je presunil žar, s katerim nam je polna dvorana zatrjevala:"APZ-jevci smo!" In spet mi je nekaj padlo v oko.

Je tako. Nova pomlad zelena, nov JE cvet pognala. Ampak po 70. letih še zmeraj drži … Enkrat APZ-jevec, vedno APZ-jevec.

Tudi jaz. Ponosna.

Jasna Žitnik

MBDM: Making Christmas

2011-12-25T18:23:00.009+01:00

Nekega lepega večera je za devetimi stolpi Univerze sestankoval IO. Odločitev je padla in javili sva se za organizacijo letošnjega MiklavžeBožičkoDedkoMrazovanja. Na začetku pravzaprav ne veš, koliko dela te čaka in za koliko malenkosti moraš poskrbeti... Ampak vse je enkrat prvič.

Prostor, pijača, pice, točke, Božički, darila, bruci, program... Povezati v smiselno celoto. Hmmm. Trajalo je nekaj kuhanih vin in ideje so privrele na dan. Izbrana je bila osrednja zgodba in povezava APZ značilnosti na to temo. Idejo sva takoj nakazali že v letošnjem vabilu:

Risanka The Nightmare Before Christmas in osrednja skladba Making Christmas sta bili zmagovalna izbira. Začelo se je klicanje, nakupovanje, pranje, šivanje in barvanje. Nastopajoči so se javili, prav tako osrednji akterji:

Kot že za KUKI maškare sva se tudi tokrat navdušeno lotili barvanja in izdelave dodatkov:

Program je bil skovan, točke prijavljene.

Nastopajoči Mrtvi trio se je v Mrtvem kotu odločil svoj trio povečati na zbor. Sprejemali so nove člane, se učili petja, prihoda na oder, zborovske postavitve, spoštovanja starih članov in podobno. Spoznali so bridkost zavrnitve na avdiciji in žalosti ob odhodu starih pevcev. Vsi drugačni - vsi enaki. Prilagajanje je zelo potrebno.
Znano? Seveda, saj je to vendar APZ zgodba.

Tekom programa so nas s svojimi točkami zabavali:

Simona z Bruci na vrvici,
Michael Jackson (Graden) s svojimi plesnimi čari,
Sestri Kušar z recitacijo "Poseben spomin, čuj",
Špela, Petra, (B) Ožbe, (BB) Miha in Simona s predstavitvijo APZ evforije po svetu,
Kljub 30 s sprejetjem novega člana med svoje vrste
in ekipa Making Christmas LALALA, ki je z istoimensko točko zaključila program.

Brucom smo seveda podelili zbornike ter ponovili točko izpred 2h let: Aspirin.

Pred zaključnimi picami in razdelitvijo zbornikov našim brucom so seveda nastopili še Skriti Božički. S svojo prisotnostjo so nas počastili Andrej Oberstar, prijatelj, ki je z nami pel na letošnji Azijski turneji, hišna skladateljica Mojca Prus ter Miran Trontelj, nekdanji APZ-jevec, ki trenutnjo poje pri zboru Lipa zelenela je... in s katerim smo preteklo nedeljo skupaj peli na koncertu Naš Marolt v Unionski dvorani. Niso bili PREtrd oreh, so pa APZjevce zmedle nekatere nove informacije o njih. Gospod Trontelj npr. od prejšnjega tedna naprej ne dela več na POP TV-ju. :)

APZ, hvala za vso pomoč!
Kuki in Kuki

Filmski večer

2011-12-17T14:51:00.012+01:00

Včeraj (16.december) smo se v dvorani Uršulinskega samstana zbrali APZjevci različnih generacij. Ogledali smo si fotoreportažo o Francetu Maroltu in ga spoznali še kot etnomuzikologa, vojaka in moža. Sledili so filmi o APZju pod vodstvom Janeza Boleta, Igorja Lavriča ter Lojzeta Lebiča - slednji nas je tudi počastil s svojim obiskom in po koncu vidno zadovoljen zapustil dvorano. Zaključili smo s prvim delom oddaje Opus iz letošnjih Filipinov ter poslovilnim videom naših UST Singersov.

Vtisi: nepozabni.

Prav neverjetno je, kako smo si APZjevci podobni. Način obnašanja, razmišljanja, naše želje in ambicije. Slike iz turnej (podrobnjeje je bila npr. prikazana tista po Sovjetski zvezi) prav tako kot mnoge današnje prikažejo dolgo in naporno pot, utrujeno spanje, ponočevanje ter zagrizen trud na pomembnih koncertih. Tudi posnetki prvega poletnega krsta so IDENTIČNI našim iz Premanture. Vrv, kopalke, blato, ležanje po tleh. Neverjetno.

Današnji generaciji in tisti iz prve polovice 60h let je bila skupna tudi menjava dirigenta. Prav tako, kot smo mi potrebovali čas, da smo se navadili na spremembe, so bili sprva tudi oni nezadovoljni. Veste, da je šel zbor z gospodom Lebičem na prvo pravo tekmovanje leta 1963 v Seghizzi? In ZMAGALI SO! Kocine so mi šle pokonci. Nekaj pevcev iz te generacije je včeraj sedelo med nami. Nekaj tako velikega so dosegli. In to je NAŠA zgodovina.

Se spomnite slike iz Filipinov, kjer Graden, Sila in Luka utrujeni po prekrokani noči miže naslanjajo glave drug na drugega? Prijetno jih je nasmejala, kot tudi nekatere druge. ISSSSTO je, vam rečem.

Oblivalo me je toliko različnih občutkov...
Ponosna sem in vesela, da sem APZjevka.

Nataša

To be or not to be?

2011-12-07T20:50:00.006+01:00

RAZPISUJEMO NATEČAJ ZA ZBOROVSKO SKLADBO NA BESEDILO

WILLIAMA SHAKESPEARA.
Želiš, da APZ izvaja prav tvojo skladbo?
Za več informacij klikni na našo spletno stran in si preberi razpis.
http://www.apz-tt.si/

Nastop ob svetovnem dnevu študentov

2011-11-17T15:00:00.005+01:00

V okviru mednarodnega dneva študentov bomo danes ob 18h nastopili na Kongresnem trgu.

17. november je mednarodni dan študentov v spomin na nacistično okupacijo prostorov praške univerze leta 1939 in deportacijo preko 1.200 študentov v koncentracijska taborišča. Leta 1941 je mednarodni študentski svet v Londonu, kamor so pribežali študenti iz vse Evrope, ta dan razglasil za mednarodni dan študentov. Na ta dan se spominjamo tudi nekaterih poznejših dogodkov, pomembnih za študente, na primer študentskega upora v Grčiji leta 1973 in leta 1989 znova v Pragi. Mednarodni dan študentov je tako postal simbol študentskih prizadevanj za demokratično družbo, za spoštovanje človekovih pravic in za boljšo prihodnost mladih.

Pivska ulica rešuje krizo

2011-11-12T14:34:00.010+01:00

Pisal se je dvajseti oktober. Pivska ulica se je sestala z namenom rešiti hudo krizo. Z žalostjo v očeh smo srebali čaj in se zaskrbljeno spogledovali. Naše vrste so zdesetkane. Nekaj je treba ukreniti. Po nekaj mukotrpnih minutah, zapolnjenih z glasnim srebanjem in obupanimi vzdihi, so počasi pričeli kapljati predlogi. Kapljanje se je spremenilo v deževje, dež v pravo neurje. Načrt je bil skovan.

Po več kot dvournem ukvarjanju z Maroltom in Kitajci (mimogrede, vabljeni na naša koncerta 18.12. v Unionsko dvorano in 20.12 na Dunaj), smo odhiteli v preddverje in pripravili zasedo. "Brutalna" Sara je nič hudega sluteče bruce postrojila v vrsto in jih podučila o tem in onem.

APZ TT je namreč, to vsi vemo, mnogo več kot le petje. Za doseganje vrhunskih rezultatov sta bistvena ubranost in ekipni duh, zato je še kako pomembno druženje izven pevske dvorane. Ravno s tem namenom je APZ v svoji dolgoletni tradiciji ustanovil kopico neformalnih organizacij, katerih cilj je en sam. Pegasti, črni, nizki, brutalni … za vsakega se najde prostor in vsi si želimo le, kot bi rekla Simona O. (ki želi ostati neimenovana), biti prijateljčki.

Pred davnimi leti je nekaj nadobudnih APZ-jevcev združilo muči in odkorakalo v najbližji lokal. Nastala je Pivska ulica … in vse ostalo je zgodovina.

Kakorkoli že, 20. oktobra je Pivska ulica znova združila moči in mobilizirala potencialne nove člane ter jih spodbudila s kratko vodeno ekskurzijo( ki se je sicer kasneje izkazala za vse prej kot kratko, vendar o tem v nadaljevanju). Bruce in nekatere pevce, ki so do tega dne zanemarjali svoje APZ-jevske dolžnosti, smo seznanili z našim dolgoletnim prijateljem Guinness pubom in do kraja napolnili zdaj že tradicionalni APZ kotiček v zadnjem delu bara. Opogumljeni zaradi menjave v tamkajšnjem osebju (ki nas še ne pozna zelo dobro) smo si drznili zapeti par napevov, za spremembo pa se altom ni bilo treba pretvarjati, da so soprani, saj nas je z obiskom počastila tudi nam vsem ljuba bivša APZ-jevka Vesna N. (ki prav tako želi ostati neimenovana). Bruce smo tako poleg lekcije o najbolj efektivnih metodah naročanja piva s simultanim dvigovanjem rok naučili tudi nekaj skladb iz železnega repertoarja.

Ko smo se, kot že tolikokrat poprej, soočili z vedno prekratkim odpiralnim časom našega dragega prijatelja Guinness puba (pazi to subtilno omenjanje potencialnega APZ sponzorja! Marjan, a bereš to?!), se je zdela edina smiselna poteza nadaljevanje začetega. Pot nas je, seveda že v nekoliko okrnjeni zasedbi, vodila v vsem znan lokal v bližini Križank, kamor se zatečejo vsi piva željni ponočnjaki po 1. uri zjutraj. Tekom večera je beseda dala besedo in počasi smo se odpravili proti domu. Ker pa vse poti domov očitno vodijo mimo KMŠ-ja (kjer so, mimogrede, od našega zadnjega obiska te vrle institucije povsem neuvidevno podražili vstopnino), je bil obisk le-tega neizbežen.

Meniva, da je od tod naprej vsakemu poznavalcu študentskih žurerskih navad povsem nepotrebno razlagati, kako so se stvari odvile. Nekateri so prihodnji dan zamudili v službo, nekateri so jo zaradi slabega počutja preprosto odpovedali, kakšna rdečelasa altistka (ki zares želi ostati anonimna) se je, očarana nad pripadnikom nasprotnega spola, ob svitu prismehljala domov, spet druga ne-rdečelasa altistka pa je zaradi oslabljenega čuta za orientacijo obiskala še nevidene predele Ljubljane in namesto za Bežigradom končala v Mestnem logu. Nekateri bi dejali, da je žur uspel.

Pivska ulica soglasno ugotavlja, da je bil začetek nove p(i/e)vske sezone uspešen in tudi v nadaljnje vabi v svoje vrste ter spodbuja tovrstno ne-samo-petju-posvečeno udejstvovanje.

A bo? Tudi vam.

Do prihodnjič nasvidenje, B & N

Razpis

2011-10-25T19:22:00.004+02:00

Odprt je razpis za asistenta dirigenta.

Več si lahko preberete na www.apz-tt.si.

Dirigent Sebastjan Vrhovnik

Filipini - Tajvan - Peking 2011

2011-10-18T11:38:00.008+02:00

Na letošni čezoceanski turneji je velik del poti z nami prehodila tričlanska ekipa RTV Slovenija. Septembrska oddaja Opus je namenjena reportaži o dogajanju na Filipinih, oktobrski pa dogajanju na Tajvanu.

Vabljeni k ogledu!

Opus 13.9.2011 - Filipini

http://tvslo.si/predvajaj/opus/ava2.115815296/

Opus 17.10.2011 - Tajvan

http://tvslo.si/predvajaj/opus/ava2.118700958/

Mladi že 85 let

2011-10-12T15:14:00.006+02:00

APZ 1935 s dirigentom Francetom Maroltom

"… Svet slušateljev ljubljanske univerze (SSLU) je jeseni 1926 začel snovati pevski zbor. Med najbolj aktivnimi pobudniki so bili dramski režiser Ciril Debevc, pravnik Leon Furlan, inženir Branko Vajda in dirigent France Marolt. 12. oktobra 1926 je rojstni dan Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič. Zbralo se je okoli 60 pevcev, študentov ljubljanske univerze, nekaj opernih solistov in gojencev ljubljanskega konservatorija. Pogoji za delo niso bili kaj prida, pravzaprav je bilo zelo težko vaditi brez stalnega prostora in inštrumenta…"

VSE NAJBOLJŠE, DRAGI APZ!

APZ 2011 z dirigentom Sebastjanom Vrhovnikom

2011-08-16T19:02:00.001+02:00

9.8. 2011, torek

Vtise pisem iz učilnice Ateneo de Manila College Glee Cluba ob prijetnih zvokih njihovih glasov...
V ponedeljek, smo se na letališču dogovorili, da zjutraj iz Manile odrinemo že zelo zgodaj in sicer ob 6.00 zjutraj, vendar se je plan kmalu spremenil, ker smo bili od Boracaya zelo utrujeni. Z Ervinom naju je gostil KP in zjutraj smo zajtrkovali skupaj z njegovimi starsi in sestro. Jedli smo pristne filipinske jedi...ja, uganili, ste, riz, svinjina, ribe, banane, jajca,..vse prijetno sladko :)
Odšli naj bil ob 10.00, vendar nas je Manila izpustila šele ob 13.00. Mesto je ogromno, promet kaotičen, točnost pa za razliko od Tajvancev ni ravno filipinska vrlina. Sebastjan in Andrej sta ostala v mestu, z nami pa so odšli trije člani ACGC in sicer KP, Will in Ray.
Z kombijem smo odšli proti jugu Luzona in se v mestu Tagaytay na poti ustavili v zelo lepem, butičnem hotelu Emiramona, ki ga vodi Ray-jeva prijateljica Emiline, ki nas je pogostila s pijačo, sendviči in riževimi rezanci z svinjino, lignji in zelenjavo.
Ko smo se okrepčali, smo odšli naprej proti cilju in sicer resortu Club Bala Isabel, katerega lastnik je KP-jev stric, zato smo dobili popust. Vem, imamo srečo. :) Kompleks je zelo lep, lezi ob jezeru Taal, na katerem je najmanjši vulkan na svetu, vulkan Taal, ki je zadnjic izbruhnil pred 20 leti. Ko smo se nastanili smo odšli na bazen, kjer smo preživeli nekaj zabavnih ur.

10.8. 2011 sreda

Vstali smo zgodaj, ob 6.30, na hitro pojedli par toastov s kokosovo marmelado, ob 7.00 pa nas je prišel iskat značilen čoln, s tremi plovnimi površinami, ki nas je po 20 min odložil na otoku. Nato smo se skozi vas ob vznožju zaceli vzpenjati na krater. Vaščani živijo v za nas nepredstavljivih pogojih, v kolibah iz bambusa, slame, živali se prosto sprehajajo naokoli, razen konjev in nekaj hudih petelinov :) Kljub temu, je na njihovih obrazih vedno nasmeh, so zelo prijazni do tujcev, ponujali so nam banane, se slikali z nami itd..
Na krater nas je vodil vaščan, pot je trajala 40 min lahke hoje skozi džunglo. Vlažnost je bila skoraj 100 %, zato smo bili na vrhu popolnima mokri. Lahko bi najeli tudi konje, ki bi nas na vrh odnesli, vendar smo se odločili, da je po obilnih pojedinah čas za rekreacijo. Se zanimivost, filipinski konji so izredno majhni, podobni oslom, to pa zato, ker so spanci s seboj pripeljali samo najmanjše konje, ki so jih lahko spravili na ladjo, evolucija pa je naredila svoje. V kraterju se nahaja manjše jezero, z veliko vsebnostjo žvepla, ki ima na sredini otoček. Torej otok na jezeru v kraterju, ki lezi na otoku sredi jezera :)
Po krajšem počitku na vrhu, nekaj posnetih fotografijah in pokušanju sadeža santos, smo se po isti poti odpravili nazaj, pozdravili vaščane in se s čolnom odpravili nazaj.
Nato smo se na hitro skopali v bazenu, nekaj pa nas je poskusilo Fish Spa, kar pomeni, da noge namočiš v bazen, poln majhnih indonezijskih ribic, ki z velikim veseljem jedo odmrlo kožo z nog. Na začetku je zelo žgečkalo, vendar se hitro navadiš in postane prijetno, noge pa so po procesu gladke kot dojenčkova koza.J

Ob 13.00 smo se odpeljali nazaj proti Manili, kjer so nam ACGC-jevci pokazali del njihovega ogromnega, lepo urejenega kampusa, kasneje pa smo se udeležili njihove vaje. Presenetilo nas je, da so tudi v teh prostorih temperature v primerjavi z zunanjimi izredno nizke, saj klima obratuje na polno.

Vaje je konec, gremo na večerjo...:)

Se nadaljuje.....

Zapisal Miha Kovačec, 10.8. 2011, Ateneo College

PONEDELJEK 8. 8. 2011

2011-08-09T08:55:00.000+02:00

Jutro smo preživeli na plazi in skušali cim kvalitetnejše absorbirati zadnje ure na njej. Z vami želim deliti zelo zanimivo ugotovitev. Kljub temu, da sezona v tem času ni na vrhuncu, je na otoku Boracay bilo izjemno veliko število turistov. To želijo domačini s pridom izkoristiti. Na vsakem koraku ponujajo svoje storite. Po kopanju smo prebirali kritiko, ki je bila v časopisu (časopis v Manili). Kritika je bila napisana na skupnem koncertu (UST Singers in APZ TT). Opravili smo se zadnje nakupe in se vrnil v hotel. Ob 14.00 smo imeli odhod proti majhnemu letališču Kalibo. Popoldan in večer sta minila v senci premika nase lokacije s točke Boracay na točko Manila. Po prihodu v Manilo smo skovali načrte za naprej. Več o naših počitnicah boste lahko prebrali v naslednjih dneh, ko se nam uspe zopet dokopati do računalnika. Lahko noč vsem! Pri nas je ura že 2.30!!!

Blog napisal ERVIN STRMČNIK 9. 8. 2011 ob 2.30 am.

NEDELJA 7. 8. 2011

2011-08-09T08:54:00.000+02:00

Gospodov dan je zopet prinesel neskončno veliko novih dogodivščin. Zjutraj smo se odpravili na plažo. V trgovini smo nakupili stvari za zajtrk. Neprijetna izkušnja je doletela Andreja in Sebastjana, ko sta za trenutek morala seči globoko v žep. Nevede sta kupila dva sira za okoli 600 pesotov. Nedeljsko dopoldne smo izkoristili za sprehajanje na plaza in nakupovanje spominkov. V času opoldneva smo se z barko odpravili na potapljanje. Videli smo ogromno živalskih In rastlinskih vrst, ki prebivajo oz. rastejo pod vodo. Popoldan smo izkoristili za kosilo in masaže. Zvečer smo se odpravili na vožnjo s trimaranom (jadrnica, ki zgleda kot katamaran, le da ima eno glavno in dve stranski plovni površini.) Z nami sta se vozila tudi Bernardka in Jože. Zvečer smo uživali v nebeško cisti vodi na beli (peščeni plazi). Večer smo preživeli v Hobbit baru, kjer so bili zaposleni ljudje z sindromom nedoseganja normalnih telesnih višin (ne znam drugače napisati-pač tisti majhni ljudje).

Blog napisal ERVIN STRMČNIK 9. 8. 2011 ob 2.16 am.

SOBOTA 6. 8. 2011

2011-08-09T08:53:00.000+02:00

V soboto smo se ob 6.00 s taksijem odpeljali do letališča, kjer smo srečali bivša APZ-jevca (Bernardko in Jožeta). Posredovala sta nam koristne informacije in pokazala ogromno čudovitih fotografij, ki sta jih uspela posneti na njuni tedenski poti po Filipinih. Let Manila-Kalibo je bil nas sedmi let od desetih. Poleg nas sta na Boracay odšla tudi Marz in Joshua. Zanimivo je bilo, da je imelo letalo propelerski pogon. Dan sta nam polepšali dve Slovenki, ki smo jih srečali na letalu. Po pristanku smo se odpeljali do našega hostla Alta vista. Sprva smo se eno uro vozili z avtobusom, nato smo se s trimaranom odpeljali na otok Boracay do enega izmed najbolj luksuznih hotelov na otoku. Ob tej priložnosti (pisanje bloga) se vseh osem članov odprave zahvaljuje Marz za organizacijo naših prvih podaljšanih dni na Filipinih. Večer smo preživeli na plazi, kjer smo skočili tudi v toplo morje. Pozno zvečer smo se vrnili v hotel in pripravili presenečenje Joshui za njegov rojstni dan. Ker je že spal, smo ga zbudili s petjem rojstnodnevne pesmice #happy birthday#. Za darilo smo kupili nekaj kakovostnih vin, Marz je poskrbela za torti. V postelje smo odšli v poznih večernih (berite zgodnjih jutranjih) urah.

Blog napisal ERVIN STRMCNIK 9. 8. 2011 ob 1.53 am.

PODALJŠANA TURNEJA

2011-08-09T08:52:00.000+02:00

PETEK 5. 8. 2011

APZ turneja po vzhodni Aziji se je za nekatere končala v petek 5. 8. 2011. Nekateri izmed APZ-jevcev (Veronika P., Nuška, Barbi, Gašper, Miha K., Andrej, Sebastjan, Ervin) smo se odločili podaljšati turnejo za 10 dni. Odločili smo se, da bomo nadaljevali s pisanjem bloga.

Od sopevcev smo se poslovili na deževen večer v petek 5. 8. 2011 ob 19.00. Se isti večer smo doživeli veliko presenečenj. Ko smo se želeli odpeljati proti Stonehousu, smo sprva pol ure čakali na taksi in ugotovili, da ga zaradi velike zasedenosti taksijev ob tej uri ne bomo mogli najeti. Za prevoz so se ponujali Jeepnej-i. Vzeli smo prvega v koloni in se odpeljali proti želenemu cilju. Ko smo izstopili, smo ugotovili, da smo se vozili v napačno smer. Edina rešitev je ostal taksi. Problem je bil v tem, da smo morali nanj čakati več kot eno uro v desetmetrski koloni. Med čakanjem smo hkrati večerjali. Vsi smo jedli Sebastjanovo in Andrejevo francosko štručko. Ker smo ugotovili, da je zasedba po glasovih popolna, smo zapeli se nekaj pesmi…vas zanima katere?… to so Singaba, Fijela, Rožmarin,… Večer smo preživeli s pevci UST Singers in Ateneo. Skupaj smo naredili plan za nase podaljšane počitnice. Hvala prijateljem iz pevskega zbora Ateneo, da so prevzeli našo odvečno prtljago. MARAMIN SALAMAT (najlepša hvala)!

Blog napisal ERVIN STRMCNIK 9. 8. 2011 ob 1.25 am.

Zadnji del turneje APZ TT (Taipei - Peking - Taipei - Manila)

2011-08-07T22:00:00.011+02:00

TAIPEI - zaključni koncert in žur

31.7. zvečer smo imeli še zadnji koncert v prelepi Nacionalni koncertni dvorani (levo). Občinstvo je bilo navdušeno. Drugega dela koncerta smo se udeležili kot poslušalci, kar mi je osebno kar malo odleglo po vsem "koncertiranju". V zaključek uspešnega festivala nas je popeljal udarni African Sanctus. Skladatelj in etnomuzikolog David Fanshawe je v delu združil besedila mašnega ordinarija s samostojnimi posnetki tradicionalne afriške glasbe. Najbolj mi je bilo všeč dirigentovo miganje z boki ob afriških ritmih. Ob zaključku koncerta je sledilo fotografiranje s prvo damo Tajvana, nato pa še pojedina. Za domač okus je festival priskrbel več steklenic šampanjca iz kleti Gornje Radgone.

Pesem Vamos a la playa, ki smo jo zapeli ob slovesu, je bila znanilec pevsko obarvanega afterpartyja. Skupina APZjevcev se je okoli polnoči odpravila v pub s karaokami, v katerem se je prepevalo do zgodnjih jutranjih ur. Naj omenim le nekaj skladb, ki so nas držale pokonci Barcleyeva začetna Speak softly love, interpretacija Purple rain Mihe K. in na koncu še Macarena z moje strani.

P.S.: S težavo smo se poslovili od Gradna, ki je piflar in nas je predčasno zapustil. :)

PEKING - Prepovedano mesto in Nacionalni center za uprizoritvene umetnosti

2.8. zjutraj smo se zbudili v Pekingu. Nastanjeni smo bili v lepem hotelu, v katerem večina osebja ni znala angleško (kasneje smo ugotovili, da to po večini velja za cel Peking).

Po zadovoljivem zajtrku v hotelu sva se (Kajo in jaz) s taxijem odpravila proti turistično najbolj obiskanem delu mesta - t.i. Prepovedano mesto. Tam sva občudovala kitajsko arhitekturo (desno) in kupila spominke za domače. Manj zabavno je bilo skoraj enourno iskanje taxija za pot nazaj do hotela. :S

Na žalost sem tudi ta dan potešila lakoto (ne mislim Sare:D) v restavraciji McDonald's, ki je postala stalnica za večino zbora.

Dvorana, v kateri smo imeli čast prepevati, je bila prelepa. Bila je elipsaste oblike in lepih barv. Občinstvo, ki nas je prišlo ta večer poslušat pa je bilo hecno. Poleg tega, da smo morali iz repertoarja črtati večino pesmi z versko tematiko so bili nekateri poslušalci neprimerno oblečeni (s kapo na glavi in kratkimi hlačami), nekaj se jih je med koncertom pogovarjalo, veliko pa jih je od dolgčasa kar zaspalo. :) Kitajci imajo namreč radi vesele in poskočne pesmi. Kulturne razlike pač so, tako da jim nismo mogli zameriti.

TAIPEI - nepričakovan izlet

Ko smo prispeli nazaj v Taipei (3.8.), smo začeli furat safr, ker smo morali čakati na letališču več kot preveč ur. Nato pa nas je Alma razveselila z novico, da so za nas organizirali izlet po mestu, kar nas je vse spravilo na noge, sploh pa Špelo (spodaj). :)

Najprej so nas peljali v non-shopping dur, ki je bil božanski. Ta mall je imel vse kar si želiš (Omar) in še več. Med drugim odlične restavracije (tudi pice), 3D kino, fitnes, košarkaško igrišče in veliko Adidas trgovino. Med jedjo nas je presenetil en BOOM. Ugotovili smo, da se je naš dirigent zaletel v steklena drsna vrata. Pravjo, da je smeh pol zdravja. :)

Nato smo obiskali še en kraj, kjer so prodajali lokalne izdelke in dober sladoled. Zvečer pa smo si ogledali še night market, ki so ga obdajale "zanimive" vonjave (zaradi hrane, prometa in kanalizacije). Tu so prodajali veliko različnih stvari, večinoma pa nakit, accessories, oblačila in drag dober presladek čaj. :)

MANILA - zadnji dan, poslovilni žur in grenko poslavljanje

4.8. ob približno 4.00 uri smo kot domine popadali v postelje našega Stonehouse Bed & Breakfast hostla. Nekako smo se počutili kot da smo spet doma, kar je zelo hecno, glede na to da dlje od doma (kot v Manili) nisem še nikoli bila. Filipinci ti s svojo gostoljubnostjo in dobrosrčnostjo znajo pričarati, kot da si eden izmed njih oz. kot da si del njihove družine. Simbolično nas je pričakal njihov UST avtobus (desno), ki smo ga bili, z njegovimi ščurki vred, zelo veseli. :)

Ko smo se tistega dne zbudili so si nekateri privoščili razvajanje v spa centru. Med njimi je bil tudi šiviljski krožek v okrnjeni obliki seveda - čelavi majmun je ostal doma :(, ki si je privoščil pedikuro, manikuro in masažo telesa za manj kot 17 € = đabe.

Nato je sledil poslovilni žur, ki je bil res dober. Naredil so vse, da smo se fajn počutili. Na powerpointu so se vrtele slike filipinskih plaž, niso nam postregli piščanca, Nikki in Aubrey sta pripravila različne igre (Jon je bil najbolj cool tenor ever), Jem in Andrei sta zapela Through the fire oblečena kot nevesti, bruci smo za filipinsko zastavo morali zapet Irmo in zbrati podpise vseh pevcev, nakoncu smo jim APZjevci zapeli Natašino Aj gona fejling, ki je požela velik aplavz in odprla plesišče, kjer smo ga mal zamuval (move it, move it).

Sledil je afterparty na strehi našega hostla, ki je za nekatere trajal do 6.35 zjutraj, ko smo se lačni odpravili kar direkt na zajtrk. :)

Bili smo zelo žalosti, ko smo se mogli poslovit od vesele druščine 5.8. zvečer, vendar smo se zmenili, da se bomo videli ko pridejo v Pariz čez par mesecev.

... you will always be, a special memory ....

... I'll remember you, wherever I will be ...

Napisala: Petra Rakić

Status: B

TAIPEI, NANTOU COUNTY, PINGTUNG COUNTY

2011-07-30T16:44:00.002+02:00

Kakšna sprememba! Že nočni prihod na letališče na Tajvanu in prva vožnja z moderno opremljenima, prostornima avtobusoma (ja, imamo kar dva!:)), kjer so nas čakale plastenke vode, so nakazali, da nismo več v kaotični Manili. Dodatno pa nas je na to opozoril presenetljivo svež zrak in znatno manj vlage. J

Na letališču sta nas pričakala dva mlada vodiča – Ross in Barcley (ne glede na splošno stanje večine Tajvancev znata govorit angleško J), ki sta nas s svetlobno hitrostjo kljub ZGOOOOOODNJI jutranji uri »čekirala« v prelep Imperial hotel v Taipeju, kjer smo se (vsaj večina) prvič soočili z multifunkcijsko WC školjko s kitajskimi navodili – razumljive so le slikice na gumbkih, ki ponazarjajo škropljenje zadnje plati in glavo osebe ženskega spola J.

Ne glede na začetno navdušenje, da bomo v sredo 27.7. cel dan prosti, so se nam načrti podrli, ko so nas prosili za dodaten koncert v nekem muzeju – še dobro, da smo imeli zaradi utrujenosti prilagojen program. Koncert je bil dopoldanski, tako,da se nismo ravno uspeli naspati, moram pa pohvaliti odlično organizacijo Tajvancev, ki so za razliko od Filipincev zelo točni in skrbni, tako vsaj s tem ne izgubljamo dodatnih živcev. Še sreča, da smo večer zapolnili z obiskom 3. največje stavbe na SVETU: TAIPEI 101, ki nam je s svojo veličino dobesedno vzel dih - v 89. nadstropje smo prispeli s hitrostjo 60 km/m, v cca 30 sekundah.

Naslednji dan (četrtek 28.7.)nas je čakal celovečerni koncert v 3 ure oddaljenemu mestu oz. okrožju Nantou – koncertirali smo v nekoliko neprimerni, starejši dvorani, kjer so nas hladili z glasnimi ventilatorji, pa vendar smo na koncu spravili publiko na noge (čeprav je sprva delovala dokaj ravnodušno – Azijci pač? J). Po koncu koncerta so nas odpeljali v hotel kjer smo prespali in se že naslednji dan dopoldne odpravili naprej, v še dodatne 3 ure oddaljeno okrožje Pingtung.

V petek 29.7. se je zgodba skoraj dobesedno ponovila s to izjemo, da smo koncertirali v lepo opremljeni, moderni dvorani, kjer smo zopet poželi velik aplavz in stoječe ovacije ter se soočili s kričečimi najstniki in najstnicami, ko smo zapustili garderobo J.

Ta večer so nas nastanili v najslabše opremljenem hotelu – nekaterim pevcem so ponoči delali preglavice ščurki v posteljnini (UFFFF! :/), vendar je bil spanec na kot kamen trdi postelji kratek, saj smo že ob 7:00 zjutraj odšli na hitri vlak (290 km/h), ki nas je v pičli uri in pol pripeljal nazaj v Taipei

(za kar bi z avtobusom porabili vsaj 7 ur).

Alma

HRANA

Ne glede na visoka pričakovanja nas je večino pevcev tudi Tajvanska hrana razočarala! Ko smo prispeli smo dobili žepnino za hrano, ampak ne morem verjet, da sem skoraj vso žepnino porabil za obisk v McDonald'su - po tej hrani nas vsaj večina nima prebavnih motenj J.

28.7. in 29.7. smo dobili lunch pakete nad katerimi je bil malokdo navdušen :/. Se pravi, spet so nas bili »veseli« v Meku J - naročilo prvega obroka je zahtevalo prevajalca, kljub univerzalnim imenom svetovno znane hrane (Big Mac, Double cheese, itd.)J.

Da se vrnem k lunch paketom, hrana ki jo vsebuje je sicer zelo raznolika: od obveznega riža, do nekakšnih alg, zelja, paradižnika z jajcem, jajčnega zavitka, riževih rezancev namočenih v sojini omaki, tofuja ter miniaturnih, posušenih ribic, ki so imele okus po pristanišču J. Kot mesna priloga pa so bili: pikantni pohan piščanec, svinjski kotlet v pekoči omaki, nekakšni svaljki z okusom po lignjih (izgledali pa niso tako) ter pohana riba. Vege obrok pa ponavadi vključuje blanširano zelenjavo vseh barv in oblik.

Dejansko pa obstajajo svetle izjeme, ki vsakodnevno probavajo tajvansko kuhinjo, večkrat v obliki obcestnih štantov – svoje vtise naj napišejo sami. ;)

Tako je bilo do sedaj - bojimo pa se, da se vrnemo podobni debelim Američanom. :D

Mitja

PS. ma da nas čaka pristna domača hrana (burek, sarma, kebab, ahahaha :D), ko pridemo nazaj! Lepi pozdravčki v Slovenijooooooo!!!! M&A

Perspektiva bolnega človeka

2011-07-27T17:50:00.001+02:00

Prvi del koncerta mi je šlo na bruhanje! Dobesedno in v taki meri, da sem predčasno zapustila oder. Tako sem se dokončno odločila, da bom drugi del koncerta spremljala kot navaden smrtnik z občinstvom. In še danes mi je žal, ker sem zamudila veličastne trenutke: ploskanje, vriskanje, smeh, vrtnice za vsakega izmed njih, slikanje... Samo zelo živo si lahko predstavljam, da so se moji sopevci počutili kot v sanjah, ker jih je filipinsko obinstvo sprejelo na takšen način, kot najstniki sprejmejo Rebelde igralce! :) Še dobro, da sem kasneje vseeno dobila vrtnico! ;)

Včerajšnji dan pa je bil od vseh na turneji še najbolj primeren za prebolevanje vročičnih stanj. Sredi sobe na UST so mi uredili udobno ležišče, tako da sem bila ves čas v središču pozornosti! :) Kot gnilo jajce sem sredi kroga spremljala korepeticije za še en žurski komad izpod Natašinega peresa, če sem hotela vodo sem samo iztegnila roko, ves čas sem se vsem smilila... Skratka ničesar nisem zamudila! :)

Danes pa sem vstala z desno nogo, zdravega telesa in spočitih možgan...

in se po 20 minutah na frišno zaljubila... v Tajvan!

Simona <-- Smrdljiva brucka

Dos Bravissimos

2011-07-27T17:46:00.002+02:00

Nedeljo smo začeli z jutranjo vajo, kot se za APZ na turneji spodobi. Iz Stonehouse hostla smo se za nadaljni dve nočitvi preselili v luksuzni Manila hotel *****. Dan nepopisnega razvajanja s hrano, bazenom, masažami, vrhunskim room service-om... :)

Dan D: ponedeljek, 25.7. – koncert Dos Bravissimos skupaj z UST Singers. Dan je minil v znamenju vaj ter zadnjih popravkov pred pomembnim nastopom. Koncert v kulturnem centru se je pričel ob 20h, večinski del smo kot gostujoči zbor odpeli mi. Sicer temačna dvorana (okoli 2000 sedežev) je bila skoraj polna, občinstvo fenomenalno! Na prvi del koncerta so se odzvali nekoliko zadržano, drugi del (slovenske ljudske in umetne ter nekaj popularnih skladb) pa jih je dokončno prepričal. Pet aplavzov kar MED skladbo Vamos a la Playa ter navdušenje nad basovskim solom to potrjuje. :) Presenečenj pa s tem seveda ni bilo konec: še pol ure po koncertu so nam v hali navdušeno ploskali, se želeli fotografirati z nami ter nas prosili za avtograme. Nimam besed za opis čustev, ki so nas tedaj preplavljala. Po večerji je seveda sledil žur do jutranjih ur. Nauk večera: kazen za prevoženo rdečo luč (in ne za prevoz 16 ljudi v avtomobilu) »odplačaš« z očetovo odvetniško poslovno vizitko.

Včeraj smo se po odhodu iz hotela cel dan zadrževali na univerzi naših gostiteljev. Malo vaje, družabnih igric in spoznavanja. :) V večernih urah smo se odpravili na letališče - Tajvan pa je že zgodba za nov dan.

Nataša

Filipini 5. in 6. dan

2011-07-24T05:39:00.002+02:00

Današnji dan se je začel z zajtrkom, katerega noben od nas ne more več videti... Spet angleški zajtrk z marmelado, jajcem (kateremu dodajo bljak zelenjavo), slano margerino, ki se je prej namakala v vodi z ledom, da bo maslo kar se da trdo, ter kokosom brez okusa. Tako izgleda ameriški zajtrk, continental pa je sestavljen iz palačink (ameriških), ki so kar se le da debele in marmelade. Ja to so naši zajtrki! Po nahranjenih želodčkih nas je čakala vaja, v sobi, v kateri je cca 5 klim, tako da iz savne pridemo na zimo. Vajo smo imeli od 10-17 ure, vmes smo imeli 1,5ure časa za kosilo. Po vaji pa so nas ACGC (Academic college Glee club) peljali na večerjo, ne boste verjeli, spet smo jedli piščanca (že petič). Zaradi jutrišnjega dneva smo vsi upali na hiter zaključek večerje, kar se je na koncu celo uresničilo. Vsi Filipinci so zelo prijazni, pri vsakemu od njih je smešno edino to, da vsak, ki nas gosti, nas pozdravlja z oh in sploh pozdravi in welcome to the Philipinnes, in še in še... naš dan se je zključil super J

Napisala: Špela Slana

Zajtrk standard, omajgad, spet isto! Po zajtrku vaja od 10-12:30. Po vaji čas za kosilo, spanje, ter raznorazne opravke. Ob 14ih nas poberejo pred Stonehouse-om z đipniji (kot đipi, s tem, da te izgledajo čisto razmontirani), vse škripa, v njem se jih lahko pelje 15 + voznik, torej ogromno. Sebastjan (dirigent) jim pravi đipsiji, ker res izgledajo tako. Če se pelješ z njim te pride vožnja 7 pesosov (60 pesosov = 1eur), torej, skoraj zastonj. Vaja je bila taka kot vsaka, vse pesmi odpojemo, tonska, postavitev, ko štima, oz. ko ti poteče čas, je vaje konec. Imeli smo fraj kako uro in pol, nekateri so relaksirali, drugi šli na kavo, na snack-e, kosilo, vglavnem ob 17ih bi se morala začeti maša. Ura je bila že 17:45, župnika pa od nikoder, nakar izvemo, da je fan košarke. Mislili smo, da jo gleda pred televizije, samo gledal jo je pa na stadionu, loooool, u are a prist... Ko je končno prišel, je imel mašo, po njej so nastopali ACGC, za njimi pa mi. Super koncert, kar pa sem pozabila povedati je to, da so bili z nami snemalec, producentka in novinarka RTV Slo (ker bomo imeli 3 oddaje o Filipinih, juhuuu), tako da so celoten koncert, vajo in vse, kar se je dogajalo, snemali. Za snack-e so nam dali kar ene barvne kolačke, ki so imeli čuden okus (jagoda, melona, limona, čokolada), plus vodo. Bilo je rečeno, da dobimo malico, ampak ok no... Po pavzi smo pa dobili Cheseburger-je, iz Mc'Donalds-a. Res pametna poteza, saj smo se med pavzo vsi že najedli, s tem, da so bili samo za tiste, ki imajo radi mjeska, za vege pa nič!!! Ampak važen je namen.

Po koncertu smo šli v restavracijo, kjer so mesojedci dobili okusnega piščanca, vegetarijanci pa zažgano ribo L zraven je vsak dobil neko čudno omako, riž, ter 2 prilogi. Vsaka je bila sladka, tako da smo se že začeli hecati, da ko oni pridejo v Evropo, si sladkajo, namesto solijo (kot v Ameriki). Presenetljivo s prejšnjimi dnevi, se je večerja končala hitro. Odšli smo v đipnije in v posteljo.

Napisala: Špela Slana

Filipini - 3. in 4. dan

2011-07-22T11:05:00.003+02:00

Vstali smo zgodaj zjutraj, nekateri toliko težje, ker nas je še zmeraj mučila časovna razlika.
Prebavne motnje so terjale že prve žrtve, in še zmeraj jih štejemo. Za ostale pa je viski postal najboljši prijatelj.
Pred začetklom resnega dela smo se za 2 dni odpravili uživat na plažo.
Z avtobusom smo se po polžje vozili po kaotičnih cestah Manile nato pa pot nadaljevali po ozkem makedamu. Opazovali smo tropsko pokrajino, vaške kolibe, nasade ananasa ...
Med opazovanjem filipinskih lepot smo se zapletli v električne žice, ki jih je voznik avtobusa prestavil kar z rokami. Le še en običajen dan v službi voznika avtobusa. Že tako dolga pot se je še podaljšala zaradi zaprte ceste. Nekateri srečneži pa so to "čudovito" izkušnjo prespali.
Ko smo že skoraj obupali nad dosego cilja, smo končno zagledali Stilts Calatagan Beach Resort, kjer nas je že čakal 'welcome drink'. S pijačo v roki smo se nato zapodili do kolib, kjer smo tudi prenočili. Iz kolib smo takoj poskakali v vodo, ki pa je bila za kakršnokoli zabavo preplitva. Bili smo edini obiskovalci, zato smo imeli vso plažo le zase.
Po večerji, na katero smo čakali kratki dve uri, so sledili koktejli ob bazenu, tunkanje, prisilno metanje v vodo, nekateri pa so poskakali v grmovje. Pravi 'pool party' pa je nastal, ko se nam je pridružil še del filipinske zasedbe (they can party for sure!).
Naslednji dan so se podobni dogodki vrstili do odhoda v Manilo, kamor smo prispeli v poznih večernih urah med doživljanjem prve monsunske nevihte.
Več pa naj povejo fotografije.
R&K, Urban O., Petra Š. ...
fotke by Andrej Oberstar

Filipini - 2.dan

2011-07-19T20:03:00.001+02:00

Manila, 20.7.2011, 01:50 (treba bo iti spat, čimprej J )

Zjutraj smo si privoščili daljši spanec in skoraj uspešno pregnali jat-lag J Na zajtrku nas je pričakal riž, ocvrte banane, kokosovo mleko, rezanci z zelenjavo in meso v omaki ter živo rdeče hrenovke. Njamiiiii. Nato smo vsak na svoj načini počakali na 13. uro. Nekateri so odšli nazaj spat (ali pa so zajtrk prespali), drugi so srkali kavo na terasi, nekateri pa smo odšli raziskovat mesto.

Naša nevednost in nepoznavanje geografije mesta nas je privedla do prijaznega filipnca na hotelski recepciji, ki nas z luksuznim ogromnim jeepom popeljal do trgovin. Preden smo zapustile avto nas je usmeril proti trgovini in nam svetoval: »Pojdite naravnost, ker v ulici na levi najdete ženske, v ulici na desni pa moške, ki se preživljajo z najstarejšo obrtjo.«

Po nasvetu naših farmacevtov smo najprej poiskale žgane pijače za preventivo pred prebavnimi motnjami za kar smo odštele 1,10 evra.

Ostalo poročilo cen:

60 minutna masaža...............5-6 evrov

Cigareti..................................1 evro

0,5l vode................................20 centov

Paket malih žemljic................5 centov

Smoothie 3 dl........................1,10 evrov

Menu v McDonaldsu.............2,5 evrov

Med sprehodom po mestu so nas spremljali radovedni pogledi filipncev, otroci so nam mahali, policaji so nas pozdravljali, vozniki jeepney-jev (tipičnega in najcenejšega filipniskega prevoznega sredstva, ki stane 10 centov) so nam trobili in pošiljali poljubčke. Izkusili smo tudi smrad zaradi neurejene kanalizacije.

Ob 13.uri smo imeli vaje. Nato smo odšli proti kampusu University of Santo Tomas, kjer so se neverjetna presenečenja kar vrstila. Pričakali so nas bobnarji potem smo si ogledali najstarejši muzej na Filipinih. Vsi študentje so nas z zanimanjem opazovali, nosili so različne uniforme, ki so prikazale pripadnost določeni fakulteti. Pevci UST Singers so nas sprejeli s hrano in pijačo in potem so nekateri odšli na ogled različnih oddelkov univerze, ostali pa smo šli na bližnjo ulico, kjer smo poskusili tipične filipinske jedi. Na primer: ocvrta prepeličja jajca z različnimi omakami, ocvrto piščančje črevo (ki so ga filipinski študentje s slastjo jedli), zelen mango, ocvrt prašičji želodec, različne čaje mešane s sadjem, mlekom in jogurtom, ulični sladoled.

Dočakali smo enkraten večer v družbi naših filipniskih prijateljev, ki so nam organizirali pester kulturno-zabavni program v katerem so predstavili pihalni orkester UST, slavna filipinska operna pevka, izreden pianist. Predstavili pa so nam tudi filipinske nacionalne plese. Kot posebno presenečenje večera so nam podarili torto na kateri je bila na vrhu slika našega zbora. Doživeli smo lep zaključek današnjega dne.

P.S. : Dodatek k prejšnjemu dnevu: Na prvem letu do Dubaja smo imeli neverjetno čast, saj smo lahko z našim petjem polepšali rojstni dan stevarda Ali-ja. Zbrali smo se v zadnji kabini letala in skupaj z navdušenimi stevardesami in stevardom nazdravili in peli in peli...

Lep pozdrav in magandangabi!

Smrdljivi brucki Veronika R. in Marjeta, še bolj smrdljiv bruc bruc Gregor in zaradi vsega smrada zasmrajena Veronika P.

Ob zadnjem branju pa pod prisilo buden smrdljivi bruc Urban O.